rektor@svjozef.si

rektor@svjozef.si

Post Leto B

Veliki petek, leto B

Duhovno-umetniška razlaga slike Mojstra Karlsruhe, Pasijon, “Prijetje Kristusa” okrog leta 1450

Avtorica besedil je Daniella Zsupan-Jerome, asistentka profesorja liturgije, kateheze in evangelizacije na univerzi Loyola v New Orleansu.

Prevod in izdelava: Rektor cerkve sv. Jožefa, p. Tomaž Mikuš DJ.

Originally published in English, © 2017 Loyola Press.  All rights reserved.  Translated with permission of Loyola Press, Chicago, IL. (Prvotno objavljeno v angleščini, © 2017 Loyola Press. Vse pravice pridržane. Prevedeno z dovoljenjem Loyola Press, Chicago, IL.)

Avtorica besedila je Daniella Zsupan-Jerome, asistentka profesorja liturgije, kateheze in evangelizacije na univerzi Loyola v New Orleansu.

Upodobitev “Prijetja Kristusa” Mojstra Karlsruhe se osredotoča na prvi trenutek Pasijona. Medtem ko je križanje samo trenutek grozne tihote, ta prikaz prijetja ujame kaos in nekontrolirano miselnost množice, ki je sprožila dogodke velikega petka. Čeprav je prizor do roba napolnjen z osebami, nam slika Prijetje Kristusa ponuja le nekaj glavnih likov: Kristusa, zgoraj desno Petra in zgoraj levo Juda. Sama množica postane četrti glavni lik.

V spodnjem delu prizora je Kristus, opraskan in obtežen. Čeprav bo do bičanja šele prišlo, je pokrit z ranami od glave do pet, njegovo telo pa je skrivljeno, kakor da bi že nosil križ. Upodobitev posredno sporoča, da Kristus že pri njegovem prijetju hodi po poti Kalvarije. Nosi križ, ki ni narejen iz lesa, ampak iz celotne človeške neurejenosti, ki jo simbolizirajo osebe nad njim. Na svoji poti na Kalvarijo Jezus nosi vsa njihova bremena – na njegovem licu je izraz žalosti in vztrajnosti.

Množica je zelo pestra posadka. Vidimo groteskne obraze vojakov, nosilcev bakel in trobentačev, ki so prišli z vso silo nasproti temu človeku. Posamezniki postanejo en sam organski subjekt, ki zapolnjuje večino scene, na nek način odvrača gledalca, hkrati pa nas vabi, da gledamo njihove izrazite obraze, močno raznolike in posebne. Nekateri izrazi so zlobni, nekateri radovedni, nekateri pa trpeči. Ko gledamo te obraze, se srečamo s nepopolno človečnostjo in morda odkrijemo sami sebe nekje v tej kaotični skupini.

Peter in Juda sta na vrhu scene in ustvarjata močan kontrast. Ko v svojem poskusu, da bi branil Gospoda, odseka Malh-ovo uho, se Peter popolnoma obrne proti sceni in vstopi v njeno resničnost, čeprav z nasiljem in impulzivnim obupom. Juda, na drugi strani, pa je na poti ven. Vidimo ga s hrbta, njegovo telo je obrnjeno proč, odhaja na levo, noseč denar, ki ga je prejel kot nagrado za njegovo izdajstvo. Negotovo pogleduje nazaj, da bi se prepričal, ali lahko zbeži in se umakne iz neposredne resničnosti – čeprav so njegova dejanja pripeljala do tega dogodka.

Nebo nad prizorom je polno živih barv. Nočno nebo je globoko modro in posejano z zvezdami. Luna sveti z velikim, močnim sijajem, ki je v nasprotju s temnim brezlistnim drevesom, ki se dviga nad bojevitim Petrom in Malh-om. Na drevesu se drži še nekaj listov, vendar ni jasno, ali jih lahko sprejmemo kot spomin na življenje. Iz borbe in kaosa pod njim se zdi, da bi lahko šlo v katerokoli stran. Vera nas vabi, da se pridružimo Jezusu, ki vztraja.