Četrta postna nedelja, leto B

Tissot je za svojo svetopisemsko serijo ilustracij potoval v Sveto deželo, raziskoval podrobnosti o oblačilih, opremi in domačem življenju, da bi pomagal gledalcu vstopiti v svet Biblije ali vsaj v Bližnji vzhod na prelomu 20. stoletja. Celo bolj prepričljiva od okolja je intimnost med Jezusom in Nikodemom. Slika govori o gostoljubnosti, toplini in prijateljstvu, ki nam je na voljo, ne glede na to, kdo smo ali kdaj smo prišli do Kristusovih vrat.

Jezus in Nikodem sedita drug blizu drugega. Lahko skoraj slišimo njuna tiha glasova, njun znižan ton glasu, da ne bi motila ​​spečega sveta okoli njiju. Jezus je utelešena gostoljubnost – do Nikodema je zelo prijazen, ko mu razlaga, kar je postal najbolj citiran del Nove zaveze: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina.« Jezus se z eno roko dotakne Nikodema, da bi ga opogumil in povabil k prijateljstvu. Jezus ne daje nobenega občutka, da se Nikodem vsiljuje ob tej pozni uri, nasprotno, dobrohotno ga sprejme in sreča tam, kjer je, z ljubeznijo in resnico. Nikodem je sklonjen in gleda navzdol; intenzivno posluša in zdi se, da so se ga Jezusove besede globoko dotaknile.

Za današnjega gledalca bi srečanje med Jezusom in Nikodemom lahko spominjalo na sodobni zakrament sprave, še posebej v trenutku, ko spokornik, ki je priznal svoje grehe, zdaj pozorno prisluhne nasvetu spovednika. Postavitev sveč nas spominja na kontekst duhovnih vaj ali zakramenta sprave. Jezusova pomirjujoča gostoljubnost je močna, če jo vidimo v tej luči.

Sezuti čevlji pred preprogo, znak domačih običajev, postanejo v tem kontekstu simbol nečesa drugega: svetega prostora srečanja med Jezusom in Nilodemom, svetega temelja za prijateljstvo in spravo, za okrevanje in iskanje resnice.