Tretja adventna nedelja, leto A

Duhovno umetniška razlaga “Svetega Janeza Krstnika v divjini” avtorja Geertgena tot Sint Jansa, 15. stoletje.

V tej podobi svetega Janeza Krstnika srečamo preroka v puščavi. Družbo mu dela jagenjček, ko sedi na izstopajoči skali ob potoku, debelo oblečen in globoko zamišljen. Čeprav je znan po svojem ognjevitem zanosu, tu vidimo drugačno plat svetega Janeza. Tu je zazrt vase, molitven, meditativen. Ta prizor spominja na Kristusov čas v puščavi. Čas molitve, preizkušnje in skušnjave, ki ga je doživel takoj po srečanju s svetim
Janezom pri Jordanu. Ali je mogoče, da je Janez pripravljal pot za Gospodovo lastno preizkušnjo v puščavi? Tako kot je sveti Janez povabil Kristusa v puščavo, je tudi nam pripravil pot, da se skupaj z njim podamo v svojo puščavo. V puščavi našega življenja smo žejni Božje milosti. V našem vsakdanjem suhem življenju nas mika vsaka hitra potešitev, čeprav vemo, da je naša žeja globlja. Sveti Janez v puščavi z molitvijo pripravlja pot. Tu se ne bori proti pokvarjenemu kralju, temveč proti želji lastne volje. Preden začne oznanjati kesanje in pozivati k pravičnosti, moli in razmišlja o svoji popolni odvisnosti od Boga. Tudi sredi tega duhovnega boja ugotovi, da ga Božja milost že nosi. Sedi ob potoku, ki mu daje življenje, jagnje pa se zlekne v njegovo bližino; oba simbola, ki mu dokazujeta Božjo navzočnost. V teh adventnih dneh doživljamo “že” in “še ne”. Smo
v puščavi, vendar je Božja milost, ki daje življenje, vedno in že tam. Hkrati pa še vedno pričakujemo polnost slave, dokončno potešitev naše žeje. Naj naše molitveno življenje pripravi Gospodovo pot v nas, ko pričakujemo njegov prihod.