rektor@svjozef.si

rektor@svjozef.si

Blog Detail

Post Leto B

Veliki četrtek, leto B

Duhovno-umetniška razlaga slike slikarja Tintoretta, “Jezus umiva učencem noge” 1548–1549

Avtorica besedil je Daniella Zsupan-Jerome, asistentka profesorja liturgije, kateheze in evangelizacije na univerzi Loyola v New Orleansu.

https://www.facebook.com/tomaz.mikus/videos/10156338023901457/

Prevod in izdelava: Rektor cerkve sv. Jožefa, p. Tomaž Mikuš DJ.

Originally published in English, © 2017 Loyola Press.  All rights reserved.  Translated with permission of Loyola Press, Chicago, IL. (Prvotno objavljeno v angleščini, © 2017 Loyola Press. Vse pravice pridržane. Prevedeno z dovoljenjem Loyola Press, Chicago, IL.)

Tintoretovova dramatična interpretacija Kristusa, ki umiva noge učencev, nas povabi v veliko dvorano, z razkošno arhitekturo in s čudovitimi pogledi. Da bi prikazal brezčasnost dogodka, nas Tintoretto odpelje ven iz zgodovinskega konteksta Jeruzalema v prvem stoletju. Nadaljuje z igro časa, na velikem prizorišče postavi drug ob drugem preteklost, sedanjost in prihodnost. Zgoščeni prizori zahtevajo natančno pozornost in nas vabijo, da njegovo vizualno pripoved beremo v obliki črke U, od desne proti levi.

V zgornjem desnem kotu, skritem v poltemi, je nedavna preteklost: prizor obeda zadnje večerje. V ospredju je sedanjost – trenutek umivanja nog. Da podkrepi povezavo z obedom, Tintoretto upodobi mizo, na kateri so še sledi zadnje večerje, kot je razvidno iz kruha in steklenega vrča. Umetnik tudi poruši čas med Peterovim umivanjem nog, na sliki spodaj desno in učinkom, ki ga je umivanje povzročilo pri ostalih učencih. Tudi oni so povabljeni k sodelovanju v tem obredu in vse to se istočasno dogaja na tej sceni.

Učenci in njihovi različni odzivi na umivanje nog so zelo izspostavljeni. Dva, ki si pomagata sezuti obuvalo, prikazujeta nujnost situacije. Oseba v spodnjem levem predelu slike, ki odvezuje pasove svojih sandal, kaže na poslušnost, kakor tudi učenec, ki si v Jezusovem ozadju sezuva nogavice. Oseba na levi strani slike s stebrom v ozadju, ki ima roke v drži molitve, je podoba razločevanja. Tisti, ki še vedno sedijo za mizo, kažejo na opazovanje in dialog, in nazadnje, oseba, ki je najbolj oddaljena in najbolj skrita v senci, kaže na dvom in odpor. Po vsej verjetnosti je to Juda Iškariot.

V zgornjem levem delu slike je pogled nad dvorišče z bazenom, obdanem s klasično arhitekturo, skozi slavolok pa se nam odpira daljna perspektiva. Ko se premikamo od ospredja v ozadje, nam prizori podajajo kratko sporočilo o dogodkih, ki bodo sledili zadnji večerji. Naglica učencev napove njihovo razburjenost na vrtu, kjer bo Jezus prijet. Juda, zadržujoč se v senci stebra, nas vabi v najtemnejše ure Jezusovega trpljenja, ki bodo sledile. Bazen s čolnom je podoba smrti, spomin na starodavno mitologijo o posmrtnem življenju, zlasti o prehodu preko reke Stiks, od smrti v večnost. Tihota nas bolj spominja na Veliko soboto, kot na Veliki petek. Slavolok in obelisk sta v klasični arhitekturi znaka osvajanja in zmagoslavja, tu pa nam dajeta obljubo večnega upanja in zmage, ki bo sledila na velikonočno nedeljo. Ta slika je zato odlično povabilo v celotno Velikonočno tridnevje.

https://www.loyolapress.com/…/arts-and-faith-holy-thursday-…