Duhovno-umetniška razlaga slike Eugèna Burnanda, “Učenec Peter in Janez tečeta k grobu v vstajenskem jutru,” 1898
Na tej sliki nas Eugène Burnand vabi, da v velikonočnem jutru skupaj s Petrom in Janezom pohitimo k praznemu grobu. Pred veličastnim jutranjim nebom hitita Peter in Janez skozi pastirsko pokrajino na mesto Jezusovega pokopa. Peter, bradati, starejši in oblečen v resne barve ima kompleksen izraz. Na njegovem obrazu je zgodba o njegovem doživljanju pasijona, šoku in tesnobi, strahu in obupu, krivdi in srčni bolečini. Njegov obraz je izčrpan, ker je preživel to izkušnjo. Njegovo telo se pomika proti grobu, vendar je njegov duh v konfliktu – v strahu pred najhujšim, pred izginotjem telesa si drzne upati, čeprav razdvojen zaradi dejstva, da je zanikal Gospoda. Kaj, če so njegovo telo vzeli – kdaj se bo prenehalo mučenje zaradi teh dogodkov? Kaj pa, če je vstal? In kaj se bo zgodilo sedaj?
Poleg Petra je Janez, ljubljeni učenec. On je mlajši in svetlo oblečen z obrazom hrepenenja in globokih čustev. Njegova bela oblačila govorijo o čistosti in nedolžnosti ter novemu življenju. Kot ljubljeni učenec je simbol Cerkve, simbol tistih, ki bodo prišli in vstopili v Kristusovo smrt in vstajenje skozi krstno kopel – Janezova bela oblačila to še podkrepijo. Ko stiska roke, uteleša to neverjetno upanje. Njegov izraz hrepenja kaže na majhno seme vere, ki v njem raste, da verjame v neverjetno – da je telo Gospoda vstalo in ni ukradeno. Po grozljivih dogodkih Pasijona je ta misel že močan premik vere.
Osvetljeno nebo še okrepi idejo o rastoči veri. Tako kot svetlost vzhajajočega sonca, vera učencev zasije, ko tečejo k praznemu grobu. Povedali so jim, da je bilo telo vzeto, vendar, ko tečejo, da bi se o tem tudi sami prepričali, jim njihova vera omogoča, da začenjajo razumeti, začenjajo upati in začenjajo čutiti veselje vstajenja.
