Spomini na leto 1948

Spomini na leto 1948

Rojena sem v globoko verni krščanski družini v Slavskem lazu, ‘v vasi Slavčkov’. Stara komaj 13 let sem izgubila ljubljenega brata, Jurkovič Mihaela, kruto umorjenega v kočevskih gozdovih, 4. maja 1942 (eden od prvih pobitih).

Srčno ljubeča mama je žalovala za svojim sinom, kot tudi mi vsi z njo. Umrla je leta 1948. Med mamino boleznijo smo se podali za njeno ozdravitev na božjo pot k ’Mariji Pomagaj’ na Brezje.

Romali smo peš od Fare “Marije Vnebovzete’ pri Kostelu. Moj brat Alojzij, sestra Meri in jaz. Hodili smo dva dni in eno noč, kakih 120 km. Vrnili smo se z avtobusom. Brat Alojzij je prespal v frančiškanskem samostanu, s sestro pa sva prespali v gostilni poleg cerkve.

Moj brat Anton Jurkovič, ”Tonček”, me je leta 1947 pripeljal v Ljubljano, da bi se tam nadaljnjo izobraževala. Stanovala sem pri nunah v samostanu, na Karlovški cesti 22. Brat me je vpisal na Ijubljansko učiteljišče. Po nekaj tednih sem dobila odgovor, da me ne sprejmejo, ker bi razširjala vero. Namesto tega so mi ponudili izobraževanje na trgovski-gospodarski soli.

V samostanu sem bivala samo dva meseca. V tem času so izgnali nune in ne vem, kam so šle.

SVETI JOZEF 027Iz samostana je čez noč nastal internat za dekleta ”borčevskih staršev”. Kasneje so izgnali tudi mene, s pripombo, naj mi ljubljanski nadškof Anton Vovk priskrbi stanovanje. Znašla sem se na cesti, z majhnim kovčkom v roki. A so me dobri krščanski Ijudje vzeli k sebi.
Hodila sem v trgovsko-gospodarsko šolo. Pouk smo imeli od osme ure zjutraj pa do poldne. Popoldne je sledil praktični del pouka. Nekega dne so me pozvali, da grem nekam drugam.

Po mene je prišla “tovarišica”, oblečena v uniformo, z vsemi značkami na jopiču. V tistem času je bilo prepovedano, da si nagovoril z nazivom ’gospod ali gospa’. Če si to storil, si bil kaznovan.

V srcu me je pretreslo. Vsa prestrašena vprašam tovarišico, “kam pa greva?” Vendar mi ni odgovorila. Tudi ko sem jo drugič vprašala, Ijubeznivo in prisrčno, “ali mi Iahko poveste kam greva?” Ni bilo odgovora. Zato sem se med potjo potihem izročala ‘Mariji Pomagaj’.

Šli sva čez Tromostovje, mimo stolne cerkve svetega Nikolaja in prečkali ljubljanski trg. Kmalu sem zagledala cerkvico svetega Jožefa. Poleg cerkve je bilo semenišče.

Ko sva prispeli s tovarišico do semenišča, nas je na stopnicah prestregel stražnik s puško v roki. Stopnic je bilo morda kakih šest. Na obeh straneh stopnic je bila ograja, ovita z bodečo žico.

Pri glavnih vratih se je prizor ponovil – drug stražnik s puško v roki. Odprl nama je vrata in naju pregledal, kaj imava pri sebi. Šel je z nama do velikih jedilnic v prvem nadstropju, kjer je ukazal, naj začneva s pospravljanjem.

Ko sem začela pospravljati mize, sem videla, da je na njih polno lepih porcelanastih krožnikov, srebrnih vilic, žlic in nožev; tudi pribor za čaj in kavo seje kar svetlikal. Ko sem prijela krožnike, sem opazila, da so nekateri še topli in da je na nekaterih še hrana. V srcu me je zabolelo. Tukaj so bili, me je prešinilo, pred kratkim še semeniščniki. Na glas bi se bila zjokala. Toda zadržala sem se, ker je stražnik nepremično gledal naju.

Stene so bile okrašene s svetimi podobami. Vendar si nisem upala dvigniti pogleda.

S tovarišico sva pospravljali obednice več ur. Po tem, ko sva vse pospravili in znosili posodo h kuhinjskem umivalniku, sem vprašala stražnika, če si Iahko ogledam zgradbo. Dal mi je vedeti, da to ni mogoče, ker pa je tovarišici pričel razkazovati notranjost semenišča, sem molče hodila za njima in si ogledovala prostore.

Zgradba je bila popolnoma prazna, nikjer nobenega človeka, razen stražnikov in naju dveh. Nikjer nobenega semeniščnika.

Med razgledom smo stopili na prosto. Tam sta bila dva vrtova, atrijski in zunanji. Vse je bilo v rožah in v cvetju. ”Pravi raj na zemlji”, sem si mislila.

Atrijski vrt je bil poln različnih cvetlic, zelenja in povrtnin. Zunanji vrt pa je imel različne nasade. Vsak košček zemlje je bi! skrbno negovan. Takih vrtov še nisem videla, nekaj prekrasnega. Bilo je po veliki noči, a vendar je pritisnil mraz.

Ko sva se s tovarišico odpravljali iz jezuitskega semenišča, sem na polici zagledala nekaj knjig in drugih predmetov. Vprašala sem stražnika. če si Iahko ogledam naslove; ni odgovoril.

Vprašala sem drugič, saj se mi je zdelo, da je tam sveto pismo in nekaj nabožnih knjig, nakar mi je stražnik dovolil, da si postrežem. Na koncu pa je celo dopustil. da sem vzela s seboj knjižico z naslovom ’Hoja za Kristusom’. To knjižico sem skrbno varovala in velikokrat iz nje prebirala. Odnesla sem jo v svoje stanovanje, kasneje pa me je tudi spremljala na poti v tujino. Ob njej sem mnogokrat razmišljala, zakaj so semeniščnike odpeljali v ‘neznano’, saj so delali za Kristusa, mladino, za slovenski narod. Ker sem se v svojem življenju pogosto selila, te knjižice ne najdem več. Morda pa jo bom nekoč.

Od tovarišice sem se poslovila na cesti. Bilo je pozno popoldne. Preden sva se razšle, mi je povedala, da so semeniščnike odpeljali “neznano kam”. Nikoli je nisem več videla ali srečala v življenju. Bog ve, kaj se je zgodilo z njo?

Zatekla sem se v stolnico. V cerkvi sem bila nekaj ur, zunaj je bila že tema. Zahvaljevala sem se materi Božji, da me niso odpeljali “neznano kam” in molila sem rožne vence, drug za drugim.

V stolnici je bilo malo ljudi. Ljudje so se bali hoditi v cerkev. Bali so se drug drugega pogledati v oči. Slovenska inteligenca je bila pobita, drugi so se razbežali. Ostali so stari ljudje in ostala je komunistična mladina. Takrat so zahajali v stolno cerkev le resnično verni ljudje, predvsem k večernim masam. (Mnogo Ljubljančanov je hodilo k mašam v Zagreb ali na Reko.)

Poslali so me k svetemu Jožefu, ker sem se pisala Jurkovič. Trije bratranci in stric, brat po očetovi strani (in stari oče nadškofa), počivajo v “Rogu”, živi zmetani v jamo leta 1945. Naša desetčlanska družina je bila dve leti na seznamu; “Belčki, pripravljeni bodite, da greste v Sibirijo”.

Moj oče je bil mizar. Doma je imel svojo obrt. Često se je dogajalo, da so neznanci ponoči oskrunili napis s pripisom “belčki”; čez dan smo psovko prepleskali, a se je drugo noč spet znašla tam. Na ta način nas je komunistična drhal ustrahovala skoraj dve Ieti.

Pri svetem Jožefu sem bila dvakrat v življenju. Tistega dne leta 1947 in nekoč kasneje, ko sem si ogledala notranjost cerkve. Božji hram je bil popolnoma izpraznjen, nobenih klopi, nikjer nobene podobe, ne križevega pota. Oltar je bil zadelan z lesom. Iz cerkve so naredlli dvorano za snemanje filmov.

Nobenemu si nisem upala povedati, kaj sem videla, ne mojemu skrbnemu očetu, ne bratom, ne sestram. Saj smo vsi strašno trpeli in žalovali za pobitimi. (Zaradi tega trpljenja smo vsi sorodniki po očetovi strani zapustili domovino.) Šele po dolgih letih, ko sem bila v tujini, sem zaupala drugim, da sem za semeniščniki pospravljala še tople krožnike, preden so jih odpeljali “neznano kam”.

Ubogi semeniščniki! Ali je sploh nekdo izmed njih se živ? Da bi nam povedal resnico, kaj se je z njimi zgodilo? Kje so dočakali smrt? Strašno smrt! Nekoč bomo vedeli, ko bomo združeni z njimi.

Pri svetem Jožefu jih je moralo biti okoli 30 ali še več, sodeč po številu krožnikov in pribora. To so bili zares pravi ”Kristusovi vojaki”.

Mogoče sem dočakala častitljiva leta, da lahko o teh in podobnih dogodkih spregovorim, pričam in pišem.

Od mladih let sem rada molila, hodila v cerkev in s pesmijo, če je bilo le mogoče, častila Boga. Ubogi slovenski narod, ki je prestal strašno revolucijo. ”Bog nas obvaruj, če Satan nori in mori svoje lastne ljudi”.

ga. Bevec

Jana Jurkovič Bevec

Jana Jurkovič Bevec, 2018 (70 let kasneje)

—————–
Peter Rožič SJ:

Natipkan manuskript sem od ge. Bevec prejel 3. septembra 2017 v Washingtonu, ko sem jo leto dni poprej prosil, naj opiše svoje doživetje obiska pri sv. Jožefu. Sporočila je, da ji je pisanje vzelo veliko časa in solza, saj je to bilo prvič, da si je stvar upala zapisati na papir.

Ko omenja “semeniščnike” in “semenišče” gre po moje za jezuite in jezuitsko rezidenco, lahko pa tudi, da so tam bili razni drugi semeniščniki.
—————–

OPOMBA: Nekatere navedbe v tem spisu so netočne. Gospa Jurkovič Bevec je bila takrat otrok in je bila prepričana, da so semeniščnike odpeljali neznano kam in da se do danes ni ugotovilo, kje so ostali. Temu seveda ni tako. Dom duhovnih vaj, v katerem je bilo bogoslovje  – tudi mariborsko semenišče, rektor katerega je bil dr. Maksimilijan Držečnik, poznejši mariborski škof – je t.i. ljudska oblast jezuitom leta 1947 odvzela. Bogoslovci so bili sprejeti v ljubljansko semenišče na Dolničarjevi 4. Tja so potem ob priključitvi dela Primorske leta 1947 k Jugoslaviji prišli še goriški bogoslovci. Prišli pa so tja tudi salezijanski bogoslovci. Tako, da je bilo leta 1947 tam skupaj 78 bogoslovcev. (O tem je Tamara Griesser-Pečar pisala v “Cerkvi na zatožni klopi”, str. 720.)