rektor@svjozef.si

rektor@svjozef.si

Obletnica posvetitve cerkve

Narodno svetišče sv. Jožefa

Slovenska prestolnica ima kar nekaj cerkva ali pa vsaj kapel in oltarjev, h katerim so romali verni Ljubljančani v prošnji in z zahvalo. Med najbolj znanimi v zadnjih letih pa je po dolgem obdobju prisilnega molka cerkev sv. Jožefa.

Prva zamisel o tej cerkvi sega v zadnje desetletje prejšnjega stoletja in je povezana z naselitvijo in delovanjem jezuitov v Ljubljani. Jezuiti so dotlej imeli rezidenco v Repnjah pri Vodicah. Leta 1889 so se preselili v Ljubljano k cerkvi sv. Florijana. Zaradi načrtovanih dejavnosti pa so leta 1894 kupili zemljišče ob Poljanski cesti, da bi tu postavili svojo redovno hišo in cerkev. Že od leta 1891 so se zbirali darovi za cerkev, ki naj bi jo posvetili zavetniku slovenskih dežel. Ko je v te načrte posegel še rušilni potres, so vse zamisli in dotedanja dela dobila še nov pomen. Na veliko noč, 14. aprila 1895, so se četrt ure po enajsti uri ponoči močno zatresla tla pod Ljubljano. Žrtev skorajda ni bilo, nastala pa je izjemno velika gmotna škoda. Prva zaobljuba prebivalcev mesta je bila zahvalna pobožnost, ki je dobila ime “potresna“: vsako veliko noč se bodo zbrali pri popoldanski pobožnosti z litanijami. Takratni ljubljanski škof Missia pa je ob tem pozval v pastirskem pismu vse verne Ljubljančane in Slovence, naj v zahvalo pozidajo cerkev v čast sv. Jožefu na Poljanah, kjer so jezuiti že začeli zidati svojo hišo. Tam naj bi tudi redno opravljali “potresno” pobožnost.

Načrte za cerkev sv. Jožefa je napravil avstrijski arhitekt benediktinec p. Anzelm Werner. P. Anzelm je upošteval škofovo željo v načrtih in naredil cerkev v novoromanskem slogu z izjemno velikimi merami. Z zidavo pa ni bilo tako lahko kakor z načrtovanjem. Denarna sredstva so se le počasi zbirala. 4. avgusta leta 1912 je škof Anton Bonaventura Jeglič blagoslovil temeljni kamen in leta 1914, še pred začetkom prve svetovne vojne, je bila v grobem končana. Potem pa se je v cerkvi naselila avstrijska vojska (v njej je živelo 200 vojakov). Uporabljali so jo tudi za vojaško skladišče in v pomanjkanju, ki je nastalo, je imelo mesto v njej skladišče za moko in druga živila. Jezuiti so takoj po vojni zaprosili, naj mesto cerkev, ki je postala začasno skladišče, izprazni. To se je zgodilo šele leta 1921. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca leta 1922, je škof Jeglič cerkev blagoslovil in še istega dne so jezuiti (njihova rezidenca ob cerkvi je stala že od leta 1897) začeli misijon.

Na petem katoliškem shodu v Ljubljani leta 1923 je bilo sklenjeno, naj bi Slovenci odprli dom duhovnih vaj, ki bi duhovno oblikoval naš narod. Jezuiti so takoj začeli iskati primerno zemljišče in zaprosili arhitekta Plečnika, naj napravi načrt. Dom so postavili leta 1925 ob svoji rezidenci in tako dali zaokroženo podobo predelu Poljan do današnjega dne. Pozidana z darovi slovenskega ljudstva, je morala cerkev še dolgo čakati na ureditev notranjščine. Maja 1941 so izdelali po načrtih arhitekta Plečnika veličasten glavni oltar s kipom sv. Jožefa (izdelal ga je kipar Božidar Pengov). A ta okras je le malo časa bogatil cerkev. Povojna oblast jo je v gonji proti jezuitom leta 1949 zaplenila skupaj z obema hišama in vsem drugim premoženjem. 23. aprila leta 1949 sta patra odnesla Najsvetejše v stolnico. Naslednjega dne, na belo nedeljo, zvonovi niso več vabili k bogoslužju… Ob obisku Janeza Pavla II. leta 1996 je bila spet vrnjena in zdaj obnovljena čaka blagoslova. V njej je bil namreč v povojnih letih filmski studio. Bila je prezidana in poškodovana, zato jo je država obnovila in ji vrnila nekdanjo lepoto.

Avtor: Franci Petrič

%d bloggers like this: