Pojdite k Jožefu! 25. obletnica posvetitve naše cerkve
Od skupnih 111 let je bila cerkev sv. Jožefa prostor za katoliško bogoslužje le 52 let.
Cerkev je bila zgrajena leta 1914, a je takoj postala zatočišče za potrebe 1. svetovne vojne. Po nekajletnem delovanju je leta 1948 doživela tragično usodo, ki ji jo je namenil tedanji režim – razlastitev in oskrunjenje (👉🏻 pričevanje Spomini na leto 1948). Jezuiti so cerkev pridobili nazaj komaj leta 1996. Takoj so jo začeli obnavljati, cerkev je posvetil nadškof Franc Rode leta 2000. Letos proslavljamo 25-letnico posvečenja.
Od posvečenja dalje je cerkev postala svetišče, v katerega se zatekajo različni ljudje, med njimi je najbolj številčna skupina tujcev, ki se zbirajo pri maši v angleščini (EML). Izjemna velikost cerkve pomeni priložnost za srečanja velikega števila vernikov. Vsako leto je tu protipotresna pobožnost na velikonočno nedeljo ob 15. uri. Še vedno se zbere veliko ljudi in duhovnikov, bogoslužje pa vodi nadškof. Z jezuiti povezana zakonska skupina Najina pot ima tudi vsako leto mašo v oktobru.
Cerkev je zelo akustična in primerna za zborovske koncerte. Sv. Jožef je tako gostil številne zasedbe iz vsega sveta, ki so tu našli prostor ne samo za poustvarjanje, temveč tudi za snemanje glasbe. Obcerkveni prostori nudijo gostoljubje različnim skupinam, predvsem ranljivim skupinam. Cerkev je integralni del tudi drugih poslanstev, ki jih imamo jezuiti v širšem pastoralnem sklopu. Je prostor praznovanj Slovenske province Družbe Jezusove, predvsem na god sv. Ignacija in Jezuitskega kolegija, ki vsako leto otvori in zaključi svoje delovanje s slovesno sv. mašo.
Sv. Jožefu so posebej zvesti člani Skupnosti Nazaret, ki skrbijo za svetišče in za češčenje sv. Jožefa. Del sv. Jožefa je tudi Marijina kapela, ki je čist in topel prostor – še posebej v zimskem času, v katerem se zbirata tedenska in nedeljska skupnost pri mašah. Že vrsto let potekajo maše ob nedeljah ob 16. uri, na katere prihajajo ljudje iz Doma ostarelih, pa tudi vedno več drugih ljudi, tudi mlajših in družin z otroki, ki najdejo tukaj prijetno in mirno okolje zase.
Cerkev je velika in izgleda prazna. Nima skoraj nič dekorativnega, razen impresivnega pozlačenega kipa sv. Jožefa in Plečnikovega oltarja. Pred drugo svetovno vojno je imela tudi klopi in primerno cerkveno opremo. Želja je – čeprav si tega v tem trenutku niti ne znamo predstavljati – da bi nekoč cerkev zaživela, tako kot je bila zamišljena. Po drugi strani pa veliko obiskovalcev pravi, da je ravno njena praznina tista, ki jim omogoča poglobljeno molitev. Morda bo nekega dne ta velika cerkev, ki stoji tukaj kot spomenik Božji naklonjenosti Ljubljani v času njenega potresa leta 1895, nekega dne resnično zaživela v polnosti.